Geografske značilnosti zaloške kotline

Zaloška kotlina je del večje Novomeške pokrajine na prehodu iz Dinarskokraških pokrajin v Obpanonske pokrajine Slovenije. To je obsežen, uravnan kraški ravnik, ki ga prekrivajo ilovnate naplavine. Zaloška kotlina se razprostira vzhodno od Straže in Vavte vasi. Razteza se v obliki trikotnika med slikovitim Straškim hribom na severu in zahodu, reko Krko na jugu in reko Temenico na vzhodu do Prečne in Srebrnič. Povprečne nadmorske višine so med 160 in 200 m. Poseljen je predvsem rob kotline in obrežje Krke. Podnebje je zmerno celinsko, poletja so vroča, zime pa hladne. Pogost pojav je tudi temperaturni obrat ali inverzija.

Območje Zaloške kotline je intenzivno kmetijsko obdelano (obsežna polja in travniki). Številni gozdovi so bili posekani in spremenjeni v njivske površine. Velik del Zaloške kotline pa obsega tudi območje letališke steze športnega letališča v Prečni.

Zemljevid Zaloške kotline

(vir: Geopedia, http://www.geopedia.si/#T105_x507192_y72776_s14_b4, 2. 12. 2020).

Zaloška kotlina, v ozadju Straški hrib s Srobotnikom (foto: Metka Starešinič, 2011).

Biotopi na ortofoto posnetku.(vir: Geopedia, http://www.geopedia.si/#T105_x508887_y72190_s17_b2, 2. 12. 2020).

Viri in literatura:

Slovenija – pokrajine in ljudje, Mladinska knjiga, 1997, str. 520- 525.

Geopedia, http://www.geopedia.si/#T105_x507192_y72776_s14_b4, http://www.geopedia.si/#T105_x508887_y72190_s17_b2, citirano 2. 12. 2020.

Fotografije: lasten vir Metka Starešinič, 2011

Geološke značilnosti zaloške kotline

Zaloška kotlina je nastala kot tektonska udorina. Geološko je poimenovana Straška udorina. Njeno dno sestavljajo jurski apnenci. Na severu jo omejuje dobro viden izrazit tektonski prelom pod Straškim hribom v smeri severovzhod – jugozahod (straški prelom). Na južni strani jo omejuje manjši prelom v smeri zahod – vzhod, po katerem v ravnem toku teče Krka od Straže do Zaloga.

Geološka karta Zaloške kotline

Po raziskavah znamenitega novomeškega naravoslovca Ferdinanda Seidla se je območje začelo pogrezati ob koncu pliocena (zadnje obdobje terciarja), ko so se dogajali obsežni tektonski premiki. Istočasno so se dvigali Gorjanci, od koder so številni vodotoki prinašali veliko materiala in ga odlagali v Straško udorino, kjer je nastalo jezero. V času pleistocena sta v jezero odlagali sedimente Temenica in Krka. Torej so sedimenti v Zaloški kotlini pleistocenski jezerski sedimenti. Dno jezera se je poglabljalo proti severu, zato so tudi različno globoke plasti glinenih nanosov.

Podlago v glinokopih sestavljajo močno prepereli zgornjejurski apnenci. Nanosi gline so v povprečju debeli 20 m. Od spodaj navzgor si plasti gline sledijo takole:

  • Plasti sive, rjave do črne gline s številnimi hišicami moluskov (fosilov polžkov) in vložki gline (7-12 m).
  • Plast svetlorjavega do sivega drobnozrnatega kremenovega peska z vložki gline (6 m).
  • Plasti svetlorjave in sive mastne gline (6 m).
  • Plast puste svetlorjave meljne gline (2 m).
  • Plast humusa (1 m).

V spodnji delu plasti kremenovega peska se nahaja do 30 cm debela plast z limonitnimi gomolji, ki so nastali v odloženem sedimentu pri posebnih oksidacijskih pogojih, ki jih je povzročilo precejanje talne vode skozi vodonosni kremenov pesek.

 

Pod limonitno plastjo so med odkopavanjem gline naleteli na kost – golenico etruščanskega nosoroga (Dicerorhinus etruscus). Analize fosilnega peloda so pokazale, da gre za nosoroga, ki je živel na območju Zaloške kotline v času toplejšega obdobja pleistocena. Gre za velikega nosoroga, ki je imel dva rogova. Tehtal je prek 3000 kg, v višino je meril približno 2 m, v dolžino pa 4 m.

Litološki stolpec glinišča Zalog ( vir: Bavec, M., Zajc, P.;1995: Raziskovalni tabor Zalog 95, izdelava Geološki zavod Slovenije, januar 2021).

 

 

 

Skica oz. rekonstrukcija etruščanskega nosoroga (Dicerorhinus etruscus)

(vir: http://www.rhinoresourcecenter.com/images/Dicerorhinus-etruscus-Falconer_i1344100259.php?type=sub_images&subject1=5&subject2=&sort_order=desc&sort_key=year, citirano 2. 12. 2020).

 

Izkoriščanje gline v Zalogu

Glina je sedimentna kamnina, ki jo sestavljajo drobnozrnati minerali in imajo veliko sposobnost vpijanja vode. V vlažnem stanju jih je možno oblikovati. Glino sestavljajo glineni minerali ( kaolinit, illit, klorit,..), ostali glineni minerali (sljuda, kremen) in organska snov. Nastane pri procesih preperevanja različnih kamnin. Glina je nekovinska mineralna surovina, ki je uporabna za različne namene. Po sušenju in žganju se glina  namreč zgosti, otrdi in postane odporna proti mehanskim, toplotnim in kemičnim vplivom.

Uporabnost gline je odvisna od vrste, količine in strukture glinenih mineralov ter drugih mineralov, organske snovi in od njihove zrnavosti. Zaloška glina, ki je pleistocenskega nastanka, je manj kvalitetna, ker je manj čista. Uporabna je kot opekarska glina. V njej prevladujeta minerala illit in klorit, nekaj je tudi prostega kremena, kalijevo natrijevih glinencev in železovih oksidov. Po sestavi se uvršča v illitno – kloritni tip glin.

Za potrebe opekarstva so v Zalogu odkopavali samo glino do limonitne plasti, ki ostro ločuje spodnji in zgornji del glinokopa. Torej, izkoriščali so svetlorjavo in sivo mastno glino in pusto svetlorjavo meljno glino. Glina pod limonitno plastjo ni uporabna za opekarstvo, ker vsebuje preveč organskih snovi in kalcijevega karbonata (zaradi apnenčaste podlage).

Zgodovina glinokopov in opekarstva v zaloški kotlini

Podatki o prvih opekarniških dejavnostih na območju Zaloga segajo v 18. stoletje, ko naj bi imelo gospostvo Soteska tam svojo opekarno. Bili so namreč lastniki gradu Brajtenav (Breitenau)/ Prajtenav – Zalog. V prvi polovici 19. stoletja se v Franciscejskem katastru pojavijo podatki o opekarni Zalog, ki je proizvajala zidne in strešne opeke. Zgodovinarji domnevajo, da je takrat verjetno v teh krajih deloval opekarski mojster Peter Faleschini iz Furlanije v Italiji, ki je kasneje imel svojo opekarno v Dolnji Straži.

Graščina Zalog in posest z opekarno je ob koncu 19. in v začetku 20. stol. zamenjala številne lastnike. O opekarni in njenih lastnikih v tem času je pisal tudi Janez Trdina. Pisal je tudi o kakovosti in vrsti opeke, cenah, opekarskih delavcih in kupcih opeke. Domači delavci naj bi postali zelo vešči v opekarstvu in so prekašali italijanske delavce, ki so v te kraje prinesli znanje o izdelavi opeke.

Posest in graščina Breitenau – Zalog.

(vir:https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Zalog_(Breitenau)#/media/Slika:Dvorec_Zalog.jpg, citirano 2. 12. 2020).

Valvasorjeva slika dvorca Breitenau – Brajtenav – Prajtenav – Zalog

(vir:https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Zalog_(Breitenau)#/media/Slika:Valvasor_Grad_Zalog_(Breitenau).jpg, citirano 2. 12. 2020).

Konec 19. stoletja so postali lastniki graščine in opekarne v Zalogu grofje Thurn – Valsassina. Obnovili so opekarno in dali sezidati novo krožno peč. Izdelovali so raznovrstne opeke - zidne, dimniške, strešne, žlebnike, tlakovce in robnike. Delavci so bili italijanskega rodu. Takrat so opeko že vozili po železnici iz Straže v Novo mesto. Kasneje je graščina s posestjo in opekarno zamenjala številne lastnike. V začetku 20. stoletja je bila opekarna v Zalogu modernizirana s strojno opremo. Kljub številnim menjavam lastnikov, je opekarna delovala naprej. V 30. letih 20. stoletja je bil lastnik posesti naravoslovec in geolog Ferdinand Seidl, ki je območje geološko dobro raziskal. Po drugi svetovni vojni so Seidlovi ostali brez posesti in opekarne. Leta 1947 je bila ustanovljena Novomeška opekarna Zalog, ki je bila podjetje v družbeni lasti.  Izdelava opeke je bila strojna, a se je opeka rezala na roke. Glino so iz glinokopov dovažali z vagončki na premičnih tirih, ki so jih ročno prestavljali. V tem času so bili v opekarni zaposleni predvsem domačini iz okoliških vasi, tako moški kot tudi ženske. V času industrializacije Novega mesta v 60. letih 20. stoletja so domače delavce začeli nadomeščati delavci iz jugoslovanskih republik.

Delo v opekarni je bilo sezonsko. Delalo se je le 6 mesecev, saj se je opeka sušila na prostem, nato pa so jo žgali v pečeh. Zato so opekarno tehnološko posodobili in uredili umetno sušilnico na mazut. Povečali so zmogljivost opekarne in izdelali so 7 milijonov opek letno. V letih 1965 - 1971 so opekarno popolnoma prenovili in mehanizirali.

Pogled na Opekarno Zalog leta 1965

(foto: Dušan Gostinčar, vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Proizvodnja opek je bila takrat celoletna. Kupili so tudi novo opremo za predelavo gline, glinokop so uredili za večjo zmogljivost tovarne, glino so odkopavali z bagri, prenovili so peč. Podrli so 35 m visok dimnik, ki je bil simbol opekarne. Kupili so tudi viličarje. Želeli so povečati proizvodnjo na 18 milijonov opek letno. Kasneje so odprli lastno trgovino z gradbenim materialom. V 70. in 80. letih 20. stoletja je bilo tam zaposlenih 60 delavcev.

Konec 80. let se je podjetje preoblikovalo v delniško družbo Opekarna Novo mesto d. o. o.. Ob koncu 20. stoletja pa je opekarna prenehala izdelovati opeko.

Kako nastane opeka

V 90. letih 20. stoletja so glino v glinokopih odkopavali z bagri. S tovornjaki so jo prepeljali na pokrito deponijo. Humusno (zgornjo) plast pa so uporabljali za sanacijo kmetijskih površin, ki so bile uničene zaradi odkopavanja gline.

Svetlorjavo in sivo mastno glino in pusto svetlorjavo meljno glino so pustili ležati na opekarniški deponiji. Nato so te plasti gline zmešali med seboj in so surovino zmleli v mlinih, nekaj časa pa pustili maso zoreti v zorilnici. Pri oblikovanju izdelkov v stiskalnici so iztisnili del medrznske vode. Preostala voda je iz opeke izparela med sušenjem pri 110°C. Pri sušenju se je oblikovanec skrčil za 10 %. Opeko so v Opekarni Zalog žgali 8 ur v krožni Hoffmanovi peči pri temperaturi 950°C. Opečni zidak se je takrat skrčil še za 3-4%.

Številni zidaki, opeke in strešniki iz Opekarne Zalog so vzidane v številne stavbe in domove po vsej občini Straža in Jugovzhodni Sloveniji.

Pogled na Opekarno Zalog iz zraka, v ozadju z vodo zaliti opuščeni glinokopi leta 1995.

(vir: Borut Križ, okoli 1995, Dolenjski muzej, Novo mesto)

Viri in literatura:

  1. Blažič, A. et al (1995): Raziskovalni tabor Zalog 95. Klub za nadarjene učence Novo mesto, bilten.
  2. Hudoklin, A., Sovinc, A. (1997): Novo življenje opuščenih glinokopov : urejanje drugotnega biotopa v Zalogu pri Novem mestu. Proteus, let. 60, št. 3, str. 104–110.
  3. Križ, I. (2016): V opeko vtisnjen čas: opekarstvo na Dolenjskem. Dolenjski muzej, Novo mesto.
  4. Pleničar, M., Ogorelec, B., Novak, M. (2009): Geologija Slovenije. Geološki zavod Slovenije. Ljubljana.
  5. Premru, U. (2005): Tektonika in tektogeneza Slovenije. Geološka zgradba in geološki razvoj Slovenije. Geološki zavod Slovenije. Ljubljana.
  6. Rokavec, D. (2012): Gline v Sloveniji. Geološki zavod Slovenije. Ljubljana.
  7. Slovenija - pokrajine in ljudje (1997). Mladinska knjiga, str. 520–525.
  8. Šifrer, M. (1962): Prispevki h geomorfologiji Novomeške kotline. Dolenjska zemlja in ljudje. Novo mesto.