Celinske vode

Kot življenjski prostor delimo vode v dve večji skupini: tekoče in stoječe.

Naravne tekoče so izviri, potoki in reke, ki imajo hiter ali počasen tok. Umetno nastale pa so tekoče vode v jarkih in kanalih.

Med naravne stoječe vode sodijo jezera, mlake, luže, umetnega nastanka pa so: kali, ribniki, akumulacijska jezera in drugi vodni zadrževalniki, vode v opuščenih gramoznica in glinokopih.

Kaj so mokrišča?

Po Ramsarski konvenciji so mokrišča vsa omočena območja na prehodu med kopnimi in vodnimi ekosistemi. Združujejo značilnosti vodnih in kopenskih ekosistemov, ki so med seboj povezani in se pogosto prepletajo. To jim daje bogastvo, dinamičnost in pestrost življenjskih oblik. Mokrišče je torej skupno ime za jezera in reke, podzemna vodna telesa, močvirja, nizka in visoka barja (šotišča), močvirne travnike, oaze, estuarje, delte rek, poplavne ravnice, mangrove in ostala morska obala, koralne grebene, pa tudi za pol naravne ekosisteme, ki so jih ustvarili ljudje – riževa polja, ribniki, soline in podobno.

Zakaj so mokrišča pomembna?

Lahko rečemo, da so mokrišča kot nekakšna »ledvica krajine« s čistilno funkcijo. Osnovni življenjski utrip mokriščem določa voda s svojo dinamiko (vodnim režimom). Njene kemijske in fizikalne lastnosti, vodni režim in živi svet vplivajo na to, kako se bo ta ekosistem razvijal in kakšne bodo njegove značilnosti. Rastline in živali sestavljajo značilno biocenozo, prilagojeno značaju mokrišča, predvsem vodnim in talnim razmeram. Mokrišča so torej ključna za preživetje živih bitij na Zemlji in sodijo med najbolj produktivne ekosisteme na planetu. Prispevajo h kroženju snovi in vode v naravi. So vir velike življenjske (biotske) pestrosti, vir hrane in podtalne vode. Sprejmejo lahko velike količine vode in omogočijo, da se le ta razlije. Voda počasi ponika in izhlapeva. Tako se preprečijo poplave in erozija. Zaradi izhlapevanja vode v ozračje se omilijo tudi posledice klimatskih sprememb. Mokrišča proizvajajo in nudijo številne dobrine, ki jih lahko s preudarno rabo vedno koristimo, npr. ribe, les, krma ali kmetijski pridelki. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da so mokrišča izredno občutljivi ekosistemi, pri katerih lahko razmeroma majhne spremembe dejavnikov v okolju ogrozijo celo njihov obstoj.

Pomen vegetacije

Posebnost mokrišč so vodoljubne (hidrofilne) rastline, makrofiti (višje vodne rastline), ki so poleg cianobakterij in alg primarni producenti. Zaradi značilne vegetacijske (rastlinske) sestave in talnih značilnosti, mokrišča prečiščujejo vodo, ki gre skoznje (usedanje, zadrževanje hranilnih snovi, odlaganje strupenih snovi, ki jih človek sprošča v okolje). Rastline tako delujejo kot naravne »čistilne naprave«, vendar pa imajo zelo omejene zmogljivosti. Ko se voda razlije po polju, bogata močvirska vegetacija sproti porablja hranila (predvsem dušik in fosfor) in zadržuje strupene snovi, ki se izpirajo iz okoliških kmetijskih površin, ali pa jih prinašajo pritoki. V sušnem obdobju pa obremenjenost lahko presega samočistilne sposobnosti in voda neočiščena odteka v podzemlje. Mokrišča so torej lahko tudi sekundarni vir onesnaženja. Vsebujejo lahko strupene (toksične) snovi, ki se v njih nalagajo skozi leta. Ujete strupene snovi (npr. težke kovine, PCB, ostanki fitofarmacevtskih sredstev), se v usedlinah kopičijo. Rastline so sicer sposobne kopičiti večje količine strupenih snovi, vendar pa le te lahko prehajajo preko prehranjevalnih verig iz rastline v živali.

Človek ogroža mokrišča

Zaradi človekovih posegov in delovanja, ki mokrišča neposredno uničuje  (npr. z osuševanjem ali zasipavanjem, regulacijo vodotokov in utrjevanjem brežin ali obal, sekanjem obvodnega rastja) in posredno (s spreminjanjem vodnega režima, prekomernim odvzemanjem vode, onesnaževanjem), ti ekosistemi propadajo in izginjajo. Izsuševanje in namakanje spreminjata vodni režim, intenzivno kmetovanje pa onesnažuje vodo s hranilnimi snovmi (evtrofikacija). Industrijski razvoj, izgradnja pristanišč in industrijskih con so še dodatno povzročili propadanje mokrišč, tako zaradi izsuševanja in spreminjanja vodnega režima kot tudi energetske izrabe in utrjenih plovnih poti. Tako človek vpliva tudi na dinamiko mokrišč, kar se odraža v manjšanju obsega in površine naravnih mokrišč, o nastajanju in razvoju novih pa skoraj ne govorimo. Številna antropogena mokrišča, ki jih imamo, pa lahko le delno nadomestijo funkcije naravnih mokrišč. Z uničenjem mokrišč je spremenjeno celotno kroženje vode, saj je npr. hitrost vode v reguliranih rečnih koritih povečana, podtalnica pa se umika vedno globlje.
Slovenija velja za eno z vodo najbogatejših držav na svetu. Skrb za to, da ohranimo vodne ekosisteme in hkrati kakovost voda, je izjemnega pomena. Voda je naravna dobrina, pomeni življenje. Toda ponekod po svetu nič več ni samoumevno, da iz pipe priteče čista, neoporečna voda. Generalna skupščina Združenih narodov je leto 2003 razglasila za mednarodno leto celinskih voda. Voda je namreč postala omejitveni dejavnik razvoja. S krčenjem vodnih teles ter onesnaževanjem okolice, kjer se nahajajo vodna telesa, narašča pritisk na vodna telesa. (Bricelj, 2003) Tudi jezercem, ki so nastala po opustitvi dela v glinokopih v Zalogu, ni kazalo nič bolje. Ker je območje manjše, je še toliko bolj občutljivo na okoljske dejavnike. S popisom živalskih vrst, ki so ga tu opravili leta 1994, so potrdil velik naravovarstven pomen tega območja, ki ga je s primernim načinom vzdrževanja, potrebno ohraniti kot naravno vrednoto.

Viri:

Bricelj, M., s sod.: Zaživimo z vodo, Priročnik za razvijanje partnerstva z vidnimi viri v Sloveniji, Ministrstvo za okolje prostor in energijo RS, Ljubljana, 2003

Toman, J. M.: Mokrišča – samočistilni habitati ali sekundarni viri obremenjevanja, strategija upravljanja z vodami v luči podnebnih sprememb, Mišičev vodarski dan 2008.

https://www.notranjski-park.si/ramsar (19. 7. 2021)

https://www.arso.gov.si/vode/publikacije%20in%20poro%C4%8Dila/Vodno_bogastvo_4mokrisca.pdf (Avtorica prispevka: Gordana Beltram; 7. 7. 2021)

Vreš, B. s sod.: Rastlinstvo življenjskih okolij v Sloveniji, Pipinova knjiga, 2014