Podatki o prvih opekarniških dejavnostih na območju Zaloga segajo v 18. stoletje, ko naj bi imelo gospostvo Soteska tam svojo opekarno. Bili so namreč lastniki gradu Brajtenav (Breitenau)/ Prajtenav – Zalog. V prvi polovici 19. stoletja se v Franciscejskem katastru pojavijo podatki o opekarni Zalog, ki je proizvajala zidne in strešne opeke. Zgodovinarji domnevajo, da je takrat verjetno v teh krajih deloval opekarski mojster Peter Faleschini iz Furlanije v Italiji, ki je kasneje imel svojo opekarno v Dolnji Straži.

Graščina Zalog in posest z opekarno je ob koncu 19. in v začetku 20. stol. zamenjala številne lastnike. O opekarni in njenih lastnikih v tem času je pisal tudi Janez Trdina. Pisal je tudi o kakovosti in vrsti opeke, cenah, opekarskih delavcih in kupcih opeke. Domači delavci naj bi postali zelo vešči v opekarstvu in so prekašali italijanske delavce, ki so v te kraje prinesli znanje o izdelavi opeke.

Posest in graščina Breitenau – Zalog.

(vir:https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Zalog_(Breitenau)#/media/Slika:Dvorec_Zalog.jpg, citirano 2. 12. 2020).

Valvasorjeva slika dvorca Breitenau – Brajtenav – Prajtenav – Zalog

(vir:https://sl.wikipedia.org/wiki/Dvorec_Zalog_(Breitenau)#/media/Slika:Valvasor_Grad_Zalog_(Breitenau).jpg, citirano 2. 12. 2020).

Konec 19. stoletja so postali lastniki graščine in opekarne v Zalogu grofje Thurn – Valsassina. Obnovili so opekarno in dali sezidati novo krožno peč. Izdelovali so raznovrstne opeke - zidne, dimniške, strešne, žlebnike, tlakovce in robnike. Delavci so bili italijanskega rodu. Takrat so opeko že vozili po železnici iz Straže v Novo mesto. Kasneje je graščina s posestjo in opekarno zamenjala številne lastnike. V začetku 20. stoletja je bila opekarna v Zalogu modernizirana s strojno opremo. Kljub številnim menjavam lastnikov, je opekarna delovala naprej. V 30. letih 20. stoletja je bil lastnik posesti naravoslovec in geolog Ferdinand Seidl, ki je območje geološko dobro raziskal. Po drugi svetovni vojni so Seidlovi ostali brez posesti in opekarne. Leta 1947 je bila ustanovljena Novomeška opekarna Zalog, ki je bila podjetje v družbeni lasti.  Izdelava opeke je bila strojna, a se je opeka rezala na roke. Glino so iz glinokopov dovažali z vagončki na premičnih tirih, ki so jih ročno prestavljali. V tem času so bili v opekarni zaposleni predvsem domačini iz okoliških vasi, tako moški kot tudi ženske. V času industrializacije Novega mesta v 60. letih 20. stoletja so domače delavce začeli nadomeščati delavci iz jugoslovanskih republik.

Delo v opekarni je bilo sezonsko. Delalo se je le 6 mesecev, saj se je opeka sušila na prostem, nato pa so jo žgali v pečeh. Zato so opekarno tehnološko posodobili in uredili umetno sušilnico na mazut. Povečali so zmogljivost opekarne in izdelali so 7 milijonov opek letno. V letih 1965 - 1971 so opekarno popolnoma prenovili in mehanizirali.

Pogled na Opekarno Zalog leta 1965

(foto: Dušan Gostinčar, vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Proizvodnja opek je bila takrat celoletna. Kupili so tudi novo opremo za predelavo gline, glinokop so uredili za večjo zmogljivost tovarne, glino so odkopavali z bagri, prenovili so peč. Podrli so 35 m visok dimnik, ki je bil simbol opekarne. Kupili so tudi viličarje. Želeli so povečati proizvodnjo na 18 milijonov opek letno. Kasneje so odprli lastno trgovino z gradbenim materialom. V 70. in 80. letih 20. stoletja je bilo tam zaposlenih 60 delavcev.

Konec 80. let se je podjetje preoblikovalo v delniško družbo Opekarna Novo mesto d. o. o.. Ob koncu 20. stoletja pa je opekarna prenehala izdelovati opeko.